Za slepe in slabovidne
Barva kontrasta

Brezbarvno

Inverzno

Velikost besedila

Povečaj pisavo

Osnovna pisava

Označitev vsebine

Podčrtaj povezave

Podčrtaj naslove

Prikaži napise slik

Povečava

Bel kurzor

Črn kurzor

Povečaj

Ponastavi nastavitve

Izjava o dostopnosti

Pomembna informacija :

{{novice.data.izpostavljenoObvestilo.naziv}}
Bloški smučar
Znametnitosti
Sakralni spomeniki
Vasi in zaselki
Martin Krpan

Bloški Smučar

BLOKE – ZIBELKA SMUČANJA V SREDNJI EVROPI

Prvi doslej znani zapis o samoniklem bloškem smučanju – gibanju na smučeh po visokem snegu – je leta 1689 v Slavi vojvodine Kranjske opisal polihistor Janez Vajkard Valvazor. Bločani so bili v tistem času edini v srednji Evropi, ki so uporabljali smuči pri hoji in vijuganju po snegu. O tem edinstvenem pojavu v davnini so pisali še številni domači in tuji raziskovalci (Boris Orel, Svetozar in Aleš Guček, Metod in Rudolf Badjura, dr. Borut Batagelj in mnogi drugi).

Prav gotovo je, da si Bločani niso izmislili smuči za šport in zabavo, napravili so jih za praktično rabo. Dolge in hude zime so čez širna polja prinesle tudi nešteto zametov, zakrile poti do vasi in Bločanom preprečile, da bi šli lahko po opravkih. Da so svoje otroke lahko odnesli h krstu, hodili v cerkev in pokojnika popeljali na zadnjo pot, so si umislili lesene smuči.

  • Zgodovina bloških tekov
  • Huda zima na Blokah in raba smuči
  • Bloške smuči
  • Bloški smučar

Njihov izum je tako očaral Janeza V. Valvasorja, da je o njem zapisal takole:

"Kmetje tukaj poznajo nek redki izum, kakršnega nisem videl še v nobeni drugi deželi; namreč da se spuščajo pozimi, ko leži sneg, po visokem hribovju z neverjetno naglico v dolino. V ta namen vzamejo dve leseni deščici, ki sta ukrivljeni in navzgor zavihnjeni. Na sredi je usnjat jermen, da vtikajo noge vanj. K temu ima kmet še čvrsto gorjačo v rokah. To si nastavi pod pazduho, pa se ob njej drži močno nazaj, da mu je v oporo in krmilo … Potem jo reže tako urno navzdol, da skoraj presega vsako domišljijo."

Jože Bevk pa je o njem zapisal takole:

"Prav serce se človeku veseli, kader se po debelim snegu in čez visoke zamete, posebno po ravnim (če se preveč sneg ne primlje) urno šmeče potiskaje, skorej, kar iz skušnje povem, tako hitro, kakor po kopnim, zamore sprehajati … Hoja v hrib je bolj težavna in kèsna, kjer je treba na ovinke hoditi … Nazdol pa kdor je vajen, se ko blisk po gladki dolini spusti. Tisti pa, ki je na šmečeh menj zurjen, se dolge palice posluži, na ktero se navzdol dersaje naslanja."

Kulturne znamenitosti

BLOŠKI VOL

V starih časih je bilo trgovanje z živino dodaten vir zaslužka. Tudi različna dela na kmetijah so si lajšali s pomočjo živine. Največkrat je bil to vol, saj je bil silen in močan. Kmetje so hodili ponje na Dolenjsko, včasih tudi čez mejo. Če so imeli srečo, so jih kupili na kakšnih sejmih ali pa so barantali po kmetijah. Domov so pripeljali vse "skumrane" in jih z dobro bloško krmo vzredili in jeseni za boljši denar prodali na Mihaelovem sejmu. Zakaj je bloški vol del zgodovine? Zato ker je "prefriganim" kmetom s pomočjo narave tako dobro uspelo prodati težke vole za dober denar glede na to, da so jih kupili poceni in vse presušene. Danes na Blokah ni več volov, najdemo le še skulpturo v Zavrhu pri Sv. Trojici, ki spominja na življenje in delo kmetov v starih časih.

BOČKOVA ŽAGA IN MLIN

Od trinajstih mlinov in žag, ki so se ob potoku Gradaščice nahajali v preteklih stoletjih, včasih oživi samo še Bočkov mlin. Pri Bočkovih je bil že pred več kot dvesto leti delujoč mlin, sto let nazaj pa so zraven zgradili še žago venecijanko na en list. Do danes se ni kaj dosti spremenilo, le da so žagi dodali še dva lista, zamenjali dotrajana lesena korita z betonskimi in dodali turbino. Verjetno bi Bočkov mlin že davno odpel svojo pesem, če si ljudje iz bližnje in daljne oklici ne bi zaželeli domače moke. Gospodarja Tone in Vida Pirman kljub častitljivim letom še vedno gospodarita na svoji domačiji in vsakega obiskovalca sprejmeta odprtih rok.

JADRALNO LETALSTVO NA BLOKAH

Prva jadralska šola je bila ustanovljena prav na Blokah leta 1934. Udeleženci jadralnih tečajev so bili predvsem navdušeni študentje. Letalstva so se učili na letalih Zögling in SG38, za katere so načrte izdelali Nemci, v Ljubljani pa so skonstruirali čisto svoje letalo Vrabec. V zraku so ostali le po nekaj deset sekund, njihov pristanek pa ni bil vedno prijeten. Tovrstna letala so bila namenjena za osnovno šolanje pilotov. Učili so se tako, da so po manjšem griču pred seboj rinili letala in vadili v vzdrževanju smeri in ravnotežja. Po uspešno opravljenem poizkusu so letalo naložili na »kolca« (nekakšna prva prema bloškega vlaka), ga zapeljali oziroma potisnili na vrh vzpetine in se spustili po pobočju. Ponavadi so leteli s Piškovca v smeri Hudega Vrha, včasih pa tudi z Bradatke in Volčjanskega hriba.

KAMNITI MOST »NAPOLEONOV MOST«

Mostu v vasi Velike Bloke Bločani pravijo kar »Napoleonov most«, čeprav je bil zgrajen v tridesetih letih dvajsetega stoletja, se pravi kar par desetletij po Napoleonu. Tega jim ne gre očitati, saj je na Slovenskem v tistem času nastalo kar nekaj kamnitih mostov, posebej še na Primorskem. Napoleon je nekaj časa bival na naših tleh in k nam prinesel marsikatero kulturo, tudi gradnjo mostov. Na mostu najdemo zapis, ki govori o graditeljih, in letnico izgradnje (1858). V času Ilirskih provinc je povezoval cesto, ki je vodila iz Cerknice proti Velikim Laščam. Most je tako dobro zgrajen, da do danes še ni potreboval obnove. Zakaj se ga danes tako trdno drži ime Napoleonov most, bomo težko izvedeli. Ena zgodba pravi, da so ljudje v njem videli podobo Napoleonovega klobuka in tako je šlo ime naprej iz roda v rod, druga pa, da so Napoleonovi inženirji ostali na slovenskih tleh in zgradili še kar nekaj mostov po Napoleonovih načrtih.

LOVSKI DVOREC PAJKOVO – RAZVALINE

Še zelo dobro vidne razvaline najdete ob vznožju Nadliškega hriba, pod cerkvijo sv. Urha, in nekdanjega protiturškega tabora oziroma gradu Nadlišek. Lovski dvorec Pajkovo si je dal zgraditi Turjaški grof Auersperg (1641–1709), da je lahko vsako jesen hodil na lov. Na njegovo pobudo so zgradili tudi cerkev sv. Trojice in ravniški b'č. Leta 1942 so Italijani dvorec požgali in ubili oskrbnika. Kar je od njega še ostalo, so pobrali okoliški prebivalci in si ustvarili spomine na »tiste čase«. Dvorca se dodobra spominjajo starejši domačini, ki vam bodo z veseljem povedali, kar vedo, če jih boste le srečali.

Kako je izgledal pred požigom, si lahko pogledate na spletni strani:

PAJŠTӘBA

Na osrednjem delu Bloške planote je podnebje preostro in mnoge vrste sadja sploh ne uspevajo. Na obrobju, kjer leži vas Zales, pa so pogoji za pridelavo sadja boljši zaradi višje nadmorske višine in sončne lege. Iz sadja so po navadi skuhali žganje, boljše pa so posušili in je služilo za hrano skozi vse leto. Edina še ohranjena sušilnica na Blokah je del Žmalkove domačije in nosi letnico 1871. Zaradi požarne varnosti so jo zgradili izven ožjega vaškega naselja. Leta 2009 je bila obnovljena za potrebe turističnih ogledov in tudi praktične uporabe. Pajštәba je popačenka iz nemščine in pomeni sušilnica sadja.

RAVNŠKI B'Č

me b'č izhaja iz besede beč, ki v SSKJ pomeni sod oziroma posoda za tekočino. Leta 1891 ga je dal zgraditi grof Auersperg – Turjaški v zameno za zemljišča, ki jih je potreboval za izdelavo cest za dostop do svojih gozdov. Seveda je voda tod izvirala že prej. Nekdaj je bilo korito izdelano iz lesa in je služilo kot vir pitne vode celi vasi, sem pa so kmetje redno gnali napajat svojo živino. Vsako leto so ga večkrat hodili čistit s sirkovimi krtačami in metlami, da je bila voda vedno čista in bistra. B'č so leta 2009 vaščani s pomočjo občine temeljito obnovili in uredili okolico ter postavili informacijsko tablo in klopce, da se lahko brezskrbno odpočijete.

ŠTIRNE – VAŠKA KORITA

Bloška posebnost so tudi veliki kamniti vaški vodnjaki (»korita« ali »štirne«) sredi Nove vasi in Velikih Blok. Zgrajeni so bili ob koncu 19. stoletja. Vodo so krajani od izvira Sušica, ki leži pod Volčjanskim hribom in je oddaljen 600 m od najstarejšega ohranjenega vodnjaka na Blokah, pripeljali po lesenih ceveh v središče vasi leta 1863. Vodnjaki so služili za preskrbo prebivalstva z vodo, za napajanje živine, v primeru požara pa tudi za gašenje, saj je v njih velika količina vode. Nekaj let nazaj je bila temeljito prenovljena okolica najstarejše »štirne« v središču Nove vasi. Na informativni tabli ob koritu si lahko preberete, kako so »štirne« živele z Bločani, vse dokler niso dobili javnega vodovoda. Največja zanimivost je zagotovo ohranjena borova vodovodna cev, ki je na ogled postavljena ob "štirni". Vsak turist se lahko ustavi in posedi na klopci v prijetnem hladu pitne vode, ki priteče iz izvira Sušice.

Litoželezna pitnika (vodni črpalki s pipo) pri vodnjakih v Novi Vasi (avtorice: Simone Kermavnar)

ZAPORNI RIMSKI ZID

Čez Bloke sta vodili dve pomembni rimski cesti. Prva od Kvarnerja preko Loške doline mimo Metulj v notranjost proti takratni Panoniji, druga pa se je odcepila od ceste Aquilea–Emona in preko sedanje Cerknice pripeljala na Bloke, kjer se je pred vasjo Benete pridružila prvi. Tem naravnim prehodom so sledile tudi poznejše tovorne poti v srednjem veku. Nedaleč od vasi Benete so vidni delno izkopani ostanki (pribl. 600 m) rimskega zapornega zidu Clausurae Alpium Iuliarum.

Poznorimski obrambni sistem Claustra Alpium Iuliarum je zgradila rimska vojska v drugi polovici 3. stoletja, opuščen pa je bil najpozneje na začetku 5. stoletja. Sestavlja ga več kamnitih zidov, stolpov in trdnjav. Včasih je predstavljal zadnjo obrambno linijo, ki je varovala osrčje rimskega imperija, in je verjetno bil največji gradbeno-inženirski podvig iz rimske dobe pri nas. Danes sodi med najpomembnejšo kulturno dediščino. Ostanke posameznih zapor lahko najdemo od Reke na Hrvaškem preko Prezida do Babnega polja v Sloveniji, nato čez Bloško planoto, območjem Vrhnike in Ajdovščine, pa vse do Zarakovca v Posočju. Navidezna črta, ki povezuje vse zapore, je dolga približno 130 km. Arheološko je dokumentiranih vsaj 19 lokacij z več kot 30 km zapornih zidov, več kot 100 stolpi, 4 trdnjavami in 5 utrdbami. Najdaljša zapora je Ajdovski zid nad Vrhniko, ki je v dolžino meril skoraj 8 km.

Tudi na vzhodnem robu Bloške planote so v poznorimskem obdobju stale mogočne kamnite zapore. Obrambni sistem je namreč nadzoroval rimske poti v dolinah, sedlih ali grebenih. Gradnjo so Rimljani prilagajali obliki naravnega terena, s katero so povečali svoj obrambni potencial. Zidovi so široki od enega do dveh metrov, danes pa jih na terenu ponekod težko opazimo in jih večinoma prepoznamo v obliki zaraščenega nasipa.

Na ozemlju občine Bloke poznamo skoraj 600 m dolgo zaporo ob vasi Benete. Zid poteka po grebenastem pobočju Drnika, ravno na meji med Notranjsko in Dolenjsko, in je bil včasih okrepljen vsaj s tremi stolpi. Mimo je vodila rimska cesta iz smeri Ribnice proti Bloški planoti ter naprej v Loško dolino. Arheologi ZVKDS so leta 2018 odkrili celoten obseg stolpa, ki je bil znotraj in zunaj ometan. Odkrili so tudi opornike, ki so podpirali leseni mostovž, po katerem so se pri nadzoru sprehajali rimski vojaki. Glede na to, da je bilo odkritih le malo drobnih najdb sklepajo, da so se vojaki v stolpu zadrževali le občasno. Strukture stolpa so restavratorji ZVKDS nato skrbno utrdili in restavrirali. Arheologi pa so našli tudi steklenico s sporočilom, tako imenano časovno kapsulo, ki so jo za seboj pustili arheologi, ki so na tej isti lokaciji izkopavali leta 1970. Na sporočilu starem 48 let so bila zapisana vsa imena članov arheološke skupine, ki so takrat opravili raziskave na delu stolpa.

Tudi na Taboršču, ki se prav tako nahaja na območju občine Bloke, so ostanki poznorimskega zapornega zidu. Predvideva se, da ga niso uporabljali kot samostojno zaporo ter da je nadzoroval le manjši cestni prehod, saj se v bližini nahajata večji zapori na Benetah in Novem Potu. Obrambni stolp je na tem delu meril približno 6 x 5 m, v dolžino pa zaporni zid meri le 9 m in predstavlja najkrajšo zaporo v obrambnem sistemu Claustra Alpium Iuliarum.

Dodatne povezave:

Sakralni spomeniki

Bloke danes obsegajo dve fari, ki imata skupaj štirinajst cerkva. Ena farna cerkev je sv. Mihael pri Fari na Blokah z desetimi podružničnimi cerkvami, druga pa sv. Trojica z dvema podružnicama.

SV. MIHAEL PRI FARI NA BLOKAH

Leta 1472 so Turki požgali prvo s slamo krito farno cerkev sv. Mihaela. Na mestu, kjer cerkev stoji sedaj, je bila dokončno zgrajena leta 1850, posvečena pa je bila leta 1891. Gradbenik te čudovite cerkve je znani mojster Matevž Medved iz Cerkelj na Gorenjskem. Zgradba je enoladijska in podolgovata, njen slog pa je neenoten. V večini prevladuje barok. Ima tri kamnite oltarje, ki jih je leta 1891/92 izdelal Alojz Vodnik po načrtih Miroslava Tomca v slogu moderne umetnosti oziroma v slogu neoklasicizma. O izdelavi oltarja pričajo tudi table ob straneh prezbiterija, kjer piše: »Zdelal Alojzij Vodnik klesar v Ljubljani, po načrtih Miroslav Tomec-a slikarja v Šent-Vidu pri Ljubljani leta 1891«. Glavni je oltar svetega nadangela Mihaela. Na sredini je kip sv. Mihaela, zavetnika cerkve, na levi strani ga spremlja kip nadangela Gabriela, na desni pa kip nadangela Rafaela. Ob straneh gornjega nastavka nad stebrovjem lahko vidimo štiri svetniške kipe: na levi sv. Katarino, poleg nje stoji sv. Martin, na desni strani pa stojita sv. Izidor in sv. Notburga. Glavnemu oltarju je v okras šestnajst manjših in večjih angelskih glav. Na vsaki strani cerkve je en stranski oltar; izdelal ju je isti mojster in sta po obliki in velikosti enaka. Na levi strani (na ženski) je oltar posvečen Materi božji Mariji Brezmadežni, ob njej sta kamnita kipa sv. Uršule in sv. Barbare. Nad njo je Sv. Duh v podobi goloba, okrog njega pa angelske glave v oblakih. Na desni strani (na moški) je oltar posvečen sv. Alojziju, ob sebi pa ima kipa sv. Ignacija Lojolskega in sv. Frančiška Ksaverja. Zanimivo je tudi, da fresk v cerkvi ni. Krasi pa jo še nekaj slik na platnu in lesu. Na vrhu glavnega oltarja je slika Boga Očeta in Sina (sv. Trojico dopolnjuje kamnit golob nad sliko) in je delo Miroslava Tomca. Zdajšnje slike križevega pota izvirajo iz münchenske akademije in so prišle v cerkev leta 1870, prejšnji križev pot je na Volčjem. Ob levem vhodu stoji star kamnit kropilnik z letnico 1644. Na koru najdemo nove orgle, ki jih je leta 1981 izdelal mojster Jenko. V zvoniku bijejo trije zvonovi, ki so bili narejeni leta 1921 na Jesenicah. Prvotni so bili bronasti, a so se izgubili v prvi svetovni vojni. Okolico cerkve krasita lesena kipa Križanega in Marije; postavljena sta bila 1984 in 1985, naredil pa ju je kipar Stane Jarm.

SV. JANEZ KRSTNIK NA STUDENEM

Cerkev je prvič omenjena leta 1526 ob sodnem popisu cerkvenih dragocenosti zaradi turškega davka. Je ena izmed najstarejših bloških podružnic in najvišje ležeča bloška cerkev. Da je cerkev res stara, priča prezbiterij, ki je bil verjetno prvotno kapelica v romanskem slogu. Cerkev ima le en lesen oltar v baročnem slogu, posvečen sv. Janezu Krstniku. Kdo je oltar napravil, se žal ne ve, na njem pa najdemo letnico 1658 in napis: »Luka Bajc iz Cerknice je ta oltar prenovu leta 1896«. Nepridipravi so leta 1988 okradli tudi verjetno zelo stare in umetelno izdelane kipe: sv. Roka, sv. Florjana, sv. Felicijana, sv. Primoža in Marije Vnebovzete v oblakih z dvema angeloma. Ob straneh glavnega trona pa sta še vedno lesena kipa v frančiškanskih oblekah. Levo je sv. Anton Padovanski z Jezuščkom in lilijo, desno pa stoji sv. Frančišek Asiški s križem v desnici in knjigo v levici. Kipa sta v cerkev prišla po prenovitvi leta 1896, obnoviti pa jo je dal župnik Kaplek. Leta 1983 je cerkev dobila nekaj reliefnih podob na lesu, ki so delo kiparja Staneta Jarma. Do druge svetovne vojne je bil v cerkvi tudi leseni kor, ki pa se je zaradi zelo slabega stanja žal porušil. Studenci praznujejo žegnanje 24. junija oziroma tisto nedeljo, ki je najbližja temu datumu.

MARIJINO VNEBOVZETJE V VELIKIH BLOKAH

Kdaj je bila cerkev postavljena, se ne ve natančno. V 2. zvezku v Slavi vojvodine Kranjske je omenjena kot trinajsta podružnica takratne župnije sv. Mihaela. Vendar današnja cerkev ni tista, ki je bila omenjena v Slavi vojvodine Kranjske. Sedanja zgradba je bila zgrajena pred 135 leti in ima baročno zasnovo. Zaradi kapelic na vsaki strani 21-metrske ladje ima obliko križa. Cerkev ima tri lesene oltarje. Gornji del glavnega oltarja je še iz 18. stoletja in je še iz stare manjše in nižje cerkve, njegov umetnik pa na žalost ni znan. Na sredini v tronskem okviru je slika Marije Vnebovzete, levo je kip sv. Joahima, na desni pa kip sv. Ane. To sta bila Marijina starša. Na spodnji levi strani stoji kip sv. Marjete, na desni pa kip sv. Katarine Aleksandrijske. Čisto na vrhu krasi glavni oltar kip sv. Trojice. Stranska oltarja sta prišla iz cerkve sv. Mihaela po letu 1891, izdelana pa sta bila leta 1855. V zvoniku se svetita dva bronasta zvonova, ki sta bila narejena leta 1920 v strojnih tovarnah in livarnah v Ljubljani. Na enem je napis: »Svetovna te vojska je vzela, zvoni o Marija vedno na mir!« Na drugem pa preberemo: »Nezgod nas varij, o Marija.« Cerkev je bila zadnjič obnovljena med letoma 1989 in 1999. Dobila je novo fasado, zvonik je dobil bakreno streho, na koncu pa so prekrili še ostali del cerkve. Ponoči je lepo osvetljena in ima urejeno mehansko zvonjenje.

SV. FILIP IN JAKOB V RAVNAH

Cerkev se omenja že leta 1422 kot prva med vsemi sedanjimi podružnicami v pismu starotrškega župnika Jurija Vernekarja in njegovega brata Jakoba glede njune kmetije na Volčjem. Nekaj časa je spadala pod ribniško župnijo, nato nekaj časa pod Sodražico, dokler se niso pogodili. Cerkev, kot jo vidite danes, je zaokrožena baročna stavba z 22 m visokim zvonikom. Nad vrati je vklesana letnica 1658, kdaj pa je bila sezidana in kdo jo je postavil, pa se ne ve. Prav tako se ne ve, kdo je oblikoval baročne oltarje v njej. Na sredini sta sv. Filip in Jakob s svojimi znaki, od leve proti desni pa si sledijo: sv. Andrej, sv. Peter, sv. Pavel in sv. Matija. Stranska oltarja sta oblikovno povsem enaka. Levi je posvečen Materi Božji, desni pa je posvečen sv. Jerneju. V cerkvi se skriva 14 oljnatih slik križevega pota, ki so do leta 1888 pripadale Novi Štifti. V njej je tudi zidan kor na dveh kamnitih stebrih iz leta 1939. Zvonova sta iz leta 1923 in 1926, izdelana pa sta bila na Jesenicah. Cerkev osvetljuje lestenec, ki so ga prenovili po originalnih načrtih. Na levi strani stoji tudi lesena prižnica. V zadnjem času so cerkev temeljito obnovili. Leta 1993 pa so blagoslovili novo leseno oltarno mizo, ki je obrnjena proti ljudstvu in je delo Draga Koširja, rezbarskega mojstra iz Jelovca pri Sodražici.

SV. NIKOLAJ NA HUDEM VRHU

Prvič se omenja leta 1526 v najstarejšem viru v sodnem popisu cerkvenih dragocenosti zaradi turškega davka. Čas prvotne izdelave tako cerkve kot oltarja ni znan. Znano je samo, da je oltar leta 1875 obnovil domačin Jože Prebil s Hudega Vrha. Na njem kraljuje zavetnik sv. Nikolaj, spremljata pa ga sv. Jera in sv. Notburga. Ljudje na Hudem Vrhu pa trdijo, da je to kip sv. Matilde, saj nima nobenih značilnih svetniških dodatkov, da bi jo lahko prepoznali. Nad kipom sv. Miklavža so sv. Hieronim, sv. Barbara in sv. Blaž. Na oltarju najdemo še štiri angele, ki pa so kasnejše izdelave manj spretnih rok, verjetno jih je izdelal Prebil 1875. Umetniško je naslikan tudi križev pot iz leta 1990, ki ga je naslikal Miha Seljak. Cerkev je bila zadnjič temeljito prenovljena 1988.

SV. ANTON V METULJAH

Podružnična cerkev se prvič omenja leta 1526 v sodnem popisu cerkvenih dragocenosti zaradi turškega davka tako kot cerkev sv. Janeza Krstnika. Cerkev je nekoliko zaokrožena z mogočnim pročeljem in je v slogu baroka. Običajno je zvonik vzporedno s cerkvijo, pri tej pa je na desni strani, pod njim pa je zakristija. Nad glavnim vhodom najdemo letnico 1763, verjetno je to letnica dokončne izdelave, zidar pa ni znan. 1870. so cerkev zunaj in znotraj povsem prenovili in jo blagoslovili 1876. leta. Vsi trije oltarji v cerkvi so baročni, ni pa znano, kdo jih je naredil. Glavni oltar je posvečen sv. Antonu Padovanskemu. Na oltarju ga spremljajo še podobe: sv. Helene, sv. Frančiška Asiškega in sv. Frančiška Solana. Stranska oltarja gledata drug proti drugemu. Eden je posvečen sv. Antonu Puščavniku, drugi pa je posvečen Odrešeniku s križem. Na oltarni mizi pa najdemo še mavčni kipec Marije z Jezuščkom. Posebnost te podružnice je drugačna arhitektura in da žegnanje praznujejo kar dvakrat. Glavno je junija ob prazniku sv. Antona Padovanskega, drugo pa je posvečeno sv. Antonu Puščavniku in ga praznujejo 17. januarja. Kakorkoli, oba svetnika sta znana dobrotnika in tudi Metuljci so dobri in prijazni gostitelji in to kar dvakrat na leto.

SV. PETER NA STUDENCU

Prvotno je bila cerkev posvečena sv. Justinu in je stala pod glavno cesto ob vodnjaku. To staro cerkev je omenjal Janez V. Valvasor. Sedanja cerkev je bila zgrajena po letu 1700. Župnik Jakob Okoren je o njej leta 1811 zapisal takole: »Kmalu bo stara 100 let.« Zaradi kora, ki ni bil prizidan kot pri večini bloških cerkva, ima tako mogočno pročelje. Stavba je v celoti zgrajena v baročnem slogu. Glavni oltar je kamnit in je posvečen zavetniku cerkve. Na vrhu oltarja je kamnit kip, ki je po pričevanju posvečen sv. Justinu. Na oltarju so še kipi sv. Kozme in sv. Damjana, Žalostne Matere Božje in sv. Janeza Evangelista. Glavni oltar naj bi bil po besedah župnika Jakoba Širaja pripeljan iz Menišije, iz gradu Loško pri Cerknici, ki je bil v lasti menihov iz Bistre. Stranska oltarja sta lesena in posvečena Žalostni Materi Božji in trem mučenkam: sv. Luciji, sv. Agati in sv. Apoloniji. Na stropu nad ladjo je podoba svete Trojice. Prižnica je okrašena s kipi Jezusa Dobrega pastirja in cerkvenih očetov sv. Ambroža, Avguština, Gregorja velikega in Hieronima. Cerkev ima tudi kor in zakristijo. Bila je temeljito prenovljena, saj je bila zaradi gnitja nagnjena že kar močno v stran. Tesarji so ji naredili novo, baročnejšo podobo, podobno kakšni čebuli.

SV. VOLBENK NA VOLČJEM

V času Valvasorja je bila omenjena kot enajsta podružnica. V letih 1865 in 1866 je bila povsem prenovljena in podaljšana, zvonik pa je ostal. Leta 1866 je bila blagoslovljena hkrati z novim oltarjem. Leseni oltar je napravil Janez Šubic iz Škofje Loke leta 1865. V tronu je kip sv. Volbenka z dvema angeloma. Na levi je kip sv. Mihaela, na desni pa sv. Roka. Na vrhu je Mati Božja v oblakih in žarkih, spremljata pa jo kipa sv. Jere in sv. Neže. Umetniški križev pot je bil poprej last župnijske cerkve pri Fari in je iz leta 1858. Namesto stranskih oltarjev sta dve oljni sliki, na njih pa podobe sv. Tilna in sv. Vincencljia. Njun avtor je Janez Šubic, nastali pa sta leta 1867. V zvoniku sta dva jeklena zvonova z Jesenic, bronasti pa so se izgubili v prvi svetovni vojni tako kot pri večin cerkva na Blokah. Leta 1987 je cerkev dobila nov oltar, obrnjen proti ljudstvu, ki ga je naredil kipar Stane Jarm. Leta 1999 so ga spet temeljito obnovili zaradi črvivosti, 25. julija pa ga je blagoslovil škof Kvas.

SV. DUH V SV. DUHU

Po cerkvi sv. Duha je ime dobila tudi vas. Pravijo, da je cerkev zelo stara, vendar nihče ne pozna letnice izdelave in kdo jo je sezidal. Prvič je omenjena v knjigi Slava vojvodine Kranjske. V letih 1870–1874 je bila cerkev prezidana in obnovljena in taka se je ohranila vse do danes le z manjšimi obnovitvenimi deli. Med drugo svetovno vojno je pogorelo ostrešje zvonika, župnik Kastelic pa ga je leta 1982 dal obnoviti. V njem sedaj zvonita dva zvonova iz leta 1921, ulita v livarni na Jesenicah. Cerkev je v osnovi zgrajena v baročnem stilu. Glavni oltar je seveda posvečen zavetniku te cerkve, sv. Duhu, z reliefno podobo v tronu. Na vrhu oltarja nad levim stebrom mu družbo dela kip Odrešenika s križem v roki, na desnem pa je kip Boga Očeta. V oči nam pade vrtljiv tabernakelj s pozlačenimi vratci v družbi angelov. Oltar so leta 1855 naredili za farno cerkev sv. Mihaela, vendar so ga prenesli, ko so pri Fari dobili nove kamnite oltarje. V cerkvi visi tudi križev pot, ki je delo slikarja Tomaža Langusa, krasi jo lestenec iz leta 1988 in nov oltar, obrnjen proti ljudstvu, ki ga je naredil Stane Jarm.

SV. ROK V RAVNIKU

Nekoč ena najlepših podružnic, vmes jo je povozil čas, sedaj pa se počasi spravlja v red, vendar bo svojo prvotno lepoto težko dobila nazaj. Kdaj je bila sezidana, se ne ve natančno. Nekdanji župnik A. Makovec je omenil, da bi bila današnja zgradba lahko narejena v 18. stoletju. Oltarji so (bili) baročni. Kdo in kdaj jih je izdelal, ni znano, a g. Makovec poroča, da je bila zadaj videti letnica 1735, prenovljena pa 1875. Glavni oltar je posvečen sv. Roku, ob njem sta sv. Florjan in sv. Boštjan. Vrh oltarja krasi sv. Noteburga. Stranska oltarja sta posvečena sv. Štefanu in sv. Tomažu. Umetniških slik cerkev ni imela, pa tudi bandero se ni ohranilo. Zanimivo je tudi, da v cerkvi ni kora, je le večji prostor z ograjo. Cerkev so med drugo svetovno vojno požgali in je še dolgo po tem niso mogli obnoviti. Stavba je počasi propadala, kipe in glavni oltar pa so odnesli k sv. Duhu. 1983 se je ob močnem deževju udrl strop cerkve in takrat je občina zahtevala, da se jo zruši ali pa obnovi. Odločili so se, da jo obnovijo, vendar le zunanjost. Notranjščina je ostala nedotaknjena in je še vedno brez stropa.

CERKEV MARIJINEGA ROJSTVA NA RUNARSKEM

Sedanja cerkev je bila sezidana po letu 1700, leta 1834 pa je zaradi udara strele pogorela. Šele 1870 so jo obnovili. Streha je med vojno leta 1943 ponovno pogorela, leta 1946 pa so jo pokrili z začasno. Obnovljeni so bili tudi oltarji; obnovil jih je Maks Kozjek, tedanji župnik v Hinjah. Jože Kastelic jo je leta 1981 res temeljito obnovil in tako je videti še danes. Glavni lesen oltar je leta 1870 napravil Anton Kušlan iz Novega mesta, le tabernakelj je še od starega oltarja pred požarom 1834. Marijo na glavnem oltarju spremljata sv. Peter in Pavel. Stranska oltarja sta se ohranila in nista bila uničena v požaru. Eden je posvečen sv. Mariji Magdaleni, drugi pa sv. Frančišku Ksaveriju.

SV. TROJICA PRI SV. TROJICI

Še ena cerkev, ki je vasi dala ime in v njej domuje že od sredine 17. stoletja. Zgradili so jo na ukaz Ivana Andreja, grofa turjaškega. Cerkev je bila verjetno dokončana in blagoslovljena dve leti po njegovi smrti, leta 1686. Tako lepa in velika cerkev v tistem času res ni bila primerljiva z drugimi podružnicami in to je opazil tudi Valvasor. Zvonik ima višji kot tista pri Fari. V višino meri več kot 40 metrov in nas očara s svojo prostorno notranjostjo. Verjetno je imela drugačen pomen kot ostale cerkve, zato je zgrajena tako prostorno. Ljudje so na tem mestu večkrat videli, da se prikazujejo po tri goreče krogle in to so vzeli kot znamenje sv. Trojice. In ko je grof zahteval, da se zgradi cerkev, so ljudje vneto darovali za zidavo. Od bloške župnije se je odcepila leta 1807/1808, ko je dobila svojega župnika, povsem samostojna pa je postala leta 1877. Od leta 1968 je brez svojega župnika, soupravlja jo bloški župnik. K njej spadata še podružnici sv. Urha in sv. Nikolaja. Leta 1792 je dobila cerkev svoje pokopališče in pokojnikov niso več pokopavali pri Fari na Blokah. Sv. Trojica je upodobljena na sliki na glavnem oltarju, za sliko pa stoji tudi njen kip. Na levi jo spremlja kip sv. Pavla, na desni kip sv. Petra, nad njo pa je kip Marije. Oltar je neorenesančen, kot tudi oba stranska, v cerkev pa so prišli ob prenovi konec 19. stoletja. Levi stranski oltar je posvečen Srcu Marijinemu, desni pa Srcu Jezusovemu. Na desni strani je prižnica z nadstreškom, na katerem stoji kip Mojzesa z desetimi zapovedmi v rokah. Krstni kamen je nekaj posebnega in je pokrit z nekakšno kapelico – leseno omaro, na kateri je manjši kip upodobitve krsta v Jordanu. Od drugih cerkva se razlikuje tudi po čudovito poslikanih stenah in stropu. Avtor slik je Franc Sikošek iz Brežic, njegovo delo je iz leta 1900. Po pripovedovanju domačinov je stenske podobe popravljal akademski slikar Tomaž Čemažar. Na zunanji levi strani se drži stavba, ki je prej služila kot mrtvašnica. Cerkev je deset let nazaj doživela še eno temeljito prenovo, da bo lahko še dolgo krasila to idilično vasico Sv. Trojico. V letu 2015 pa so temeljito obnovili njeno okolico, župnišče in parkirni prostor.

SV. URH

Cerkev sv. Urha ima zelo zanimivo zgodovino. Valvasor omenja v svoji knjigi, da je stala na dvorišču starega gradu Nadlišek. On je torej še videl stari grad in staro cerkev. Za grad pravi, da je nenaseljen in da ljudje v njem spravljajo žito. Poleg starega gradu so kasneje zgradili sodobnejši grad Pajkovo in v njem lepo kapelo. Sklepamo torej, da je bila sedanja cerkev sezidana iz razvalin starega gradu Nadlišek in da stoji na istem mestu, kot je bila poprej. Župnik Mramor je zapisal, da je letnica izdelave cerkve 1740. V dokaz, da je cerkev res stara, govorita zvonova, ki sta stara več kot 600 let. Napis na malem zvonu pravi, da ga je leta 1355 ulil magister Viventius v Benetkah. Poskušali so ga popraviti, vendar žal brez uspeha, saj niso mogli najti varilnega sredstva za posebno zlitino. Večji zvon je leta 1382 ulil Antonius, quodam Magistri Victoris filius v Benetkah. Ta zvon še dandanes poje v zvoniku. Kot zanimivost pa vam povemo, da je v času protestantizma Jurij Dalmatin tu prevajal Biblijo. Oltarji imajo baročno podobo. Vsi trije imajo zidan podstavek, sicer pa so leseni. Ob glavnem svetniku sv. Urhu sta še sv. Nikolaj in sv. Jernej. Na vrhu oltarja je Bog Oče z železom in zlato kroglo v roki in ob njem dva angelca, ki ga čuvata. Zadaj na oltarju najdemo letnico obnovitve 1928. Desni stranski oltar je posvečen sv. Antonu Padovanskemu, levi pa Mariji, Pomočnici kristjanov. V cerkvi najdemo tudi lepo prižnico s štirimi pozlačenimi reliefi evangelistov. Na njej najdemo letnico 1928. Poleg cerkve je prizidana zakristija (1899), ki je bila zaradi uničenja v drugi svetovni vojni večkrat popravljena in obnovljena. V devetdesetih je bila zadnjič temeljito popravljena in na novo pokrita.

SV. NIKOLAJ NA ULAKI

Kot vse ostale cerkve na Blokah, tudi to prvič pisno omeni Valvasor v svoji knjigi Slava vojvodine Kranjske leta 1689. Letnica izdelave ni znana, a nad vrati najdemo napis 1678, lahko bi bila to letnica gradnje ali pa kakšna večja obnova. Že na zunanjosti cerkve je videti, da je bila večkrat dozidana in predelana. Sklepati gre da je najstarejši oltarni del, saj na njem opazimo kamnite okvire v oknih. Lahko bi bila prvotno samo kapela podaljšana v cerkveno ladjo. Glavni oltar je baročen in posvečen zavetniku cerkve. Levo na oltarju je sv. Peter desno pa Pavel, nad zavetnikom je kip Marije z Jezusom. Na obeh straneh cerkvene ladje sta oltarni mizi s slikami Marije Pomagaj na levi in sv. Jožefa na desni. Kljub svoji majhnosti ima cerkev proti ljudstvu obrnjen oltar, ki ga je priskrbel nekdanji bloški in trojiški župnik Branko Zadnik. Leta 1900 so dali uliti nove bakrene zvonove, a jih je čez sedemnajst let odnesla prava svetovna vojna, leta 1923 so kupili nove jeklene. Cerkev je bila temeljito obnovljena in je dobila tudi nove klopi leta 1993. Kot zanimivost ob cerkvi pa naj omenim še izvir studenca zaganjalke, čigar voda na plan prihaja v pravilnih intervalih. Skozi špranjo voda izvira vsaki dve minuti, vmes pa se izvirček izprazni.

Vasi in zaselki

Andrejčje

(770 m) gručasto naselje s štirimi hišnimi številkami v severnem delu valovite dolomitne Bloške planote, na prisojni strani kopastega Gradiškega vrha (828 m). Na blagih okoliških pobočjih so njive in travniki. Prebivalci se ukvarjajo z živinorejo in domačo obrtjo.

Benete

(806 m) naselje na vzhodnem obrobju Bloške planote nad globoko vrezano dolino Bistrice, ob cesti, ki se odcepi od glavne ceste Nova vas–Sodražica. Na plitvih prsteh prevladujejo travniki in pašniki, bolj strma pobočja grap pa poraščata bukev in mešan gozd. Na pobočju Boncarja (823 m) so vidni ostanki skoraj 1 km dolgega rimskega zidu, ki je bil vključen v vojaško obrambno območje Claustra Alpium luliarum. Zid, utrjen s stolpi v tlorisu 4 x 6 m, je bil v antiki namenjen kontroli prometa na relaciji Sodražica–Nova vas. Naselje ima 8 hišnih številk.

Bočkovo

(736 m) naselje s sedmimi hišami se nahaja na širokem slemenu med pritoki gornjega toka Cerkniščice. Zaobljena položnejša slemena so izkrčena v travnike in njive, na bolj strmih pobočjih in v grapah raste gozd.

Fara

(717 m) leži sredi aluvialnega polja (aluvialni nanos – material, ki ga za seboj pusti tekoča voda) ob cesti Nova vas–Topol pod pobočjem hriba Videm (760 m). Prek polja teče potok Farovščica, ki občasno poplavlja. Ob Fari je potekala stara prometna povezava Dolenjske z morjem po t. i. patriarhovi poti. Blizu naselja je bilo v letih med svetovnima vojnama jadralno letališče s šolo. Leta 1942 so Italijani požgali več hiš. Župnijska cerkev sv. Mihaela je v arhivskih dokumentih prvič omenjena leta 1366. V naselju stoji tudi najstarejša hiša – pri Ponikvarju, Fara 3, stara je več kot 600 let.

Glina

(735 m) gručasto naselje blizu ceste Bloška Polica–Nova vas, na severozahodni strani hriba Piškovec (816 m). Naselje ima 10 hišnih številk. Pod naseljem je vrtačasta uvala Dolga dolina, v kateri so njive in travniki. Na južnem robu uvale se dviga z gozdom porasla Loza (876 m).

Godičevo

(780 m) naselje s tremi hišami na valovitem površju severovzhodnega dela Bloške planote pod Malim vrhom (800 m) nad plitvo dolino potoka Blatnika, pritoka Bloščice. V naselje vodi cesta, ki se odcepi od ceste Nova vas–Lužarji.

Gradiško

(813 m) razloženo naselje v severnem delu Bloške planote na prisojni terasi pod Gradiškim vrhom (828 m). Dostopno je po cesti iz Ravnika. Na peščeni zemlji prevladujejo travniki. V naselju je pet hišnih številk. V vasi lahko občudujemo Borovščakovo domačijo, sedaj domovanje slikarja Boža Strmana - Miša.

Hiteno

(741 m) se razprostira v severovzhodnem delu Bloške planote nad grapo potoka Zvirščica. Ima dvanajst hišnih številk. V naselje se pride po cesti, ki se odcepi od ceste Lovranovo–Ravnik. V tej neposredni bližini je bilo tudi domnevno domovanje Martina Krpana. Po ljudskem pričevanju je bil »mirkač« (čuvaj) pri pajkovski graščini, torej neke vrste državni uradnik. Kot se za »državnega uslužbenca« spodobi, se je zelo spretno ukvarjal s prepovedano trgovino.

Hribarjevo

(726 m) leži v severovzhodnem delu Bloške planote na prisojnem gričku pod Stražnim hribom (827 m) ob cesti Velike Bloke–Begunje pri Cerknici, nad dolino Mahnečice, pritoka Cerkniščice. V naselju je 9 hiš.

Hudi Vrh

(739 m) se razprostira na pobočju hriba Brinšček (776 m) nad cesto Nova vas–Topol. V Resju je ob cesti stalen izvir Štirna, ki v obdobju obilnejših padavin redno poplavlja. Pod naseljem so ob izviru Štirna zamočvirjeni travniki, v višjih legah pa nekaj njiv. V naselju je 29 hiš. Podružnica sv. Nikolaja je omenjena leta 1526.

Jeršanovo

(686 m) naselje s šestimi hišami na severozahodnem delu Bloške planote v povirju Cerkniščice. Dostopno je po cesti, ki se na Lovranovem odcepi od ceste Cajnarje–Velike Bloke.

Kramplje

(754 m) gručasto naselje v severnem delu Bloške planote, ki se nahaja na hribu Kramplje nad dolino Zajčnice. Naselje je dostopno po cesti, ki se odcepi od ceste Nova vas–Sodražica. V naselju je 6 hišnih številk.

Lahovo

(752 m) naselje z eno domačijo ob cesti Nova vas–Ravnik–Lovranovo.

Lepi Vrh

(781 m) na severu Bloške planote s tremi hišnimi številkami pod Trebežem (808 m). Tu je razvodje med pritoki reke Iške in ponikalnico Bloščice. Pod Velikim in Malim Trebežem je več občasnih izvirov, ki se stekajo v Iško. Naselje je dostopno po cesti iz Ravnika.

Lovranovo

(684 m) razpotegnjeno naselje ob cesti Cajnarje–Velike Bloke. Naselje ima pet hiš.

Malni

(704 m) naselje z eno hišno številko, nahaja pa se ob potoku Gradiščice, pritoku Cerkniščice.

Metulje

(730 m) naselje z dvajsetimi hišami pod pobočjem Županščka (1022 m). Dostopno je po cesti iz Nove vasi. Ob robu naselja izvirata Beč in Kurjec, ki odtekata v ponore v Resju, ob večjem dežju pa poplavljata. Prav tako poplavlja v Strugah pod naseljem občasni potok Topolščica. V okolici so obsežni mešani gozdovi. Pred 2. svetovno vojno so pod Županščkom poskusno kopali premog. Po ustnem izročilu so Metulje prvotna domovina bloških krpelj in smuči. Zaradi oblike imena je bila že v preteklosti znana razlaga, da je tu stalo mesto Metullum, središče ilirskega plemena Japodov. Sledove prazgodovinske naselbine so odkrili 2 km jugozahodno od vasi v Tlakah, toda skromni ostanki ne ustrezajo obsegu večjega naselja. V rimski dobi je bila na območju lokacije Stari grad rimska utrdba. Od tu so nadzorovali promet po cesti, katere trasa je dokumentirana v neposredni bližini. Antično poselitev dokazuje rimsko grobišče v območju gradu. V vasi stoji cerkev sv. Antona.

Mramorovo pri Lužarjih

(769 m) naselje s petimi hišami najdemo na vzhodnem robu Bloške planote nad grapami pritokov Kozmanjke, ki se nedaleč od ceste Nova vas–Velike Lašče izliva v ponikalnico Raščico. Hiše se širijo po južnem pobočju Hriba (790 m) ob cesti s Strmce v Kotel.

Mramorovo pri Pajkovem

(741 m) nahaja se na zahodnem pobočju Gradiškega hriba (828 m), ki se na severu strmo spušča proti dolini Gradiščice, pritoka Cerkniščice. Pod naseljem je več izvirov. Na enem od njih je do leta 1960 delovala gradiška žaga. V naselju je dvanajst hiš.

Nemška vas na Blokah

(725 m) naselje s štirinajstimi hišami, razloženo naselje sredi Bloške planote severno od Nove vasi, na pobočju z borom poraslega dolomitnega Hriba (820 m). Je rojstna vas pesnika in pisatelja Ivana Čampe.

Nova vas

(720 m) središče občine Bloke. Leži v kotanji na dnu ozke in rodovitne aluvialne ravnice. Tu je križišče poti proti Velikim Blokam, Velikim Laščam, Sodražici in Bloški Polici. Okrog 500 m nad naseljem je jama Sušica. Naselje je zaposlitveno in oskrbovalno središče Blok. Med obema vojnama je bilo blizu Nove vasi športno letališče. Na hribu Piškovec (856 m) so bili odkriti ostanki železnodobne poselitve. Spomenik žrtvam 2. svetovne vojne je delo E. Ravnikarja iz leta 1951. Na rojstni hiši B. Lavriča (1899–1961), strokovnjaka na področju moderne slovenske kirurgije, je vzidana spominska plošča.Bloška posebnost so tudi veliki kamniti vaški vodnjaki (»korita«) sredi Nove vasi in Velikih Blok. Zgrajeni so bili ob koncu 19. stoletja. Služili so za preskrbo prebivalstva z vodo, za napajanje živine, v primeruožara pa tudi za gašenje, saj je v njih velika količina vode.V naselju je 111 hišnih številk.

Ograda

(683 m) naselje z eno hišo, stoji na terasi nad potokom Zviršček, nad cesto Cajnarje–Ravnik.

Polšeče

(811 m) gručasto naselje s šestimi hišami pod Sv. Urhom, na razvodnem slemenu med pritoki Cerkniščice in Iške ob cesti Ravnik–Sveti Vid.

Radlek

(779 m) naselje z 22 hišami v zahodnem delu Bloške planote v majhni kotlini na prevalu med Pogorelcem (807 m), Liscem (872 m) in Hribom (805 m) ob cesti Grahovo–Velike Bloke. V kraju je kapela sv. Križa.

Ravne na Blokah

(754 m) obcestno naselje na jugovzhodnem delu Bloške planote. Ležijo v plitvi kotanji ob cesti Topol–Kračali. Na vzhodu se dviga hrib Seča (920 m), na zahodu pa Belavka (850 m). Naselju pripada zaselek Male Ravne. V okolici izvira nekaj potokov, ki kmalu poniknejo. Na sredi vasi stoji podružnica sv. Filipa in Jakoba.

Ravnik

(762 m) gručasto naselje ob cesti Nova vas–Ravnik–Lovranovo, od katere se v vasi odcepi cesta proti Svetemu Vidu. V vasi je 27 hiš. Skozi vas teče Ravniščica, ki ponikne pri Lahovem. Leta 1942 je bila vas v času bojev med partizani in Italijani uničena. Podružnica sv. Roka je baročna stavba s tremi oltarji. Nižje v vasi stoji vaški vodnjak iz leta 1892, imenovan B’č. Postaviti ga je dal grof Auersperg Turjaški v zameno za zemljišča, ki so bila potrebna za novo cesto v Iško.

Rožanče

(752 m) gručasto naselje na severozahodu Bloške planote z osmimi hišami. Vas leži na prisojni vzpetini sredi gozda nad cesto Velike Bloke–Podslivnica. Severno od naselja se svet spušča v dolino pritokov Cerkniščice. Pod naseljem je stalni izvir Piškovca.

Runarsko

(767 m) naselje s 25 hišami na vzhodnem delu Bloške planote ob cesti Nova vas–Sodražica. K Runarskemu spadata zaselka Gornji Konec in Dolnji Konec. Na vzhodu je hrib Paslovec (817 m), na zahodu pa hrib Pod vejami (862 m). Pod Paslovcem izvira Runarščica, ki se v Ogradah izliva v Blatni potok. Obzidje za nadzor antične ceste na trasi Velike Lašče–Runarsko je sodilo v sklop rimskega obrambnega kompleksa Claustra Alpium Iuliarum. Stražni stolp je stal na lokaciji Stari grad na Taboršču. Podružnico Marijinega rojstva omenja že J. V. Valvasor.

Sleme

(797 m) obcestno naselje na vzhodnem robu Bloške planote z enajstimi hišami na razvodnem svetu med Blatnico in Kozmanjko, pritokom Rašice. Stoji na slemenu blizu ceste Nova vas–Velike Lašče. Severno od vasi so ostanki nekdanjega obrambnega obzidja, ki naj bi zapiral staro rimsko cesto proti Sodražici. Ob cesti proti Sodražici so vidni obsežni ruševinski ostanki, ki jih imenujejo Grad Žmucovo. Na območju Strmce omenjajo tudi prazgodovinsko gradišče.

Strmca

(787 m) naselje s sedmimi hišami leži na severozahodnem delu Bloške planote na slemenu med Stražnim hribom (821 m) in Konjikom (850 m) na severovzhodnem pobočju Slivnice (1114 m). Dostopno je po cesti, ki se od ceste Velike Bloke–Podslivnica odcepi proti zahodu. Voda iz izvira Beden južno od naselja teče v Bloščico.

Studenec na Blokah

(763 m) naselje na jugovzhodnem delu Bloške planote s 25 hišami, na vzpetini ob cesti Nova vas–Loški Potok. Jugovzhodno se nad naseljem dviga hrib Belovka (848 m). Podružnica sv. Petra je baročna stavba iz sredine 18. stoletja.

Studeno na Blokah

(763 m) naselje nad zahodnim delom Bloške planote s 13 hišnimi številkami. Leži na položni trasi pod hribom Završje (828 m) ob cesti Nova vas–Radlek. K naselju spada še samotna kmetija V Borštu. Podružnica sv. Janeza Krstnika se omenja leta 1526.

Sveta Trojica

(738 m) naselje z 10 hišnimi številkami leži na hribčku Sv. Trojica okoli župnijske cerkve z enakim imenom. Do leta 1991 se je vas imenovala Šivče – po zaselku na terasi pod cerkvijo. Mimo pelje cesta Velike Bloke–Cajnarje. Vzhodno pod vasjo teče po dolini potok Zviršček, pritok reke Cerkniščice. Največ prebivalcev je imela Sveta Trojica leta 1910, ko jih je tam živelo 50; po 2. svet. vojni se je število prebivalcev zelo zmanjšalo, tako da so zaprli osnovno šolo, ki so jo obiskovali tudi otroci iz sosednjih krajev. Cerkev je bila zgrajena v sedemdesetih letih 17. st. na ukaz Ivana Andreja, grofa Turjaškega. V začetku 19. st., po jožefinskih reformah, je dobila status župnije in dala ime celotnemu prostoru tega obrobja Bloške planote. Sedaj je kot župnija vodena iz župnije Bloke. Sv. Trojica je sicer znana tudi iz pripovedke o Martinu Krpanu.

Sleme

(787 m) naselje s sedmimi hišami leži na severozahodnem delu Bloške planote na slemenu med Stražnim hribom (821 m) in Konjikom (850 m) na severovzhodnem pobočju Slivnice (1114 m). Dostopno je po cesti, ki se od ceste Velike Bloke–Podslivnica odcepi proti zahodu. Voda iz izvira Beden južno od naselja teče v Bloščico.

Sveti Duh

(760 m) gručasto naselje na severnem delu Bloške planote s sedmimi hišami na prisojni vzpetini severno od ceste Nova vas–Velike Lašče. Vas je bila med 2. svetovno vojno uničena, po vojni pa je bila ponovno pozidana. Od tedaj do leta 1991 se je imenovala Krajič, po gozdu nad Zakrajem, nato pa je dobila staro ime. Podružnico sv. Duha omenja že J. Vajkard Valvazor.

Škrabče

(762 m) naselje samotnih kmetij na severovzhodu Bloške planote vzhodno od Svetega Duha ob cesti Nova vas–Velike Lašče. V bližini je močvirje, kjer je bil nekdaj ribnik turjaških grofov. V naselju je 12 hiš.

Škufče

(771 m) gručasto naselje na vzhodnem delu Bloške planote s tremi hišami na majhni vzpetini Zabržanovo jugozahodno od hriba Vrh (814 m). Južno od naselja je izvir Beč. Voda odteka v Ribjek in naprej v Bloščico.

Štorovo

(789 m) leži v severnem delu Bloške planote na širokem slemenu med pritoki Iške in Cerkniščice pod Gradiškim vrhom (828 m), ob cesti Ravnik–Sveti Vid. Leta 1942 je vas požgal italijanski okupator.

Topol

(722 m) naselje na jugovzhodnem delu Bloške planote na severnem pobočju Bloščka (1060 m), najvišjim hribom na Blokah. Vas s 27 hišami leži ob cesti Nova vas–Ravne na Blokah. Tu izvira Topolščica, ki ob močnejšem deževju teče proti Metuljam. V vasi stoji kapela Matere božje.

Ulaka

(741 m) se nahaja pod gozdnatim Debelim hribom (800 m), na ravnici ob cesti Velike Bloke–Cajnarje. Pod naseljem teče Bloščica, ob kateri so zamočvirjeni travniki. Velika železnodobna naselbina je znana predvsem po raziskavah arheologa W. Smida, ki je leta 1935 odkril ostanke bivališč in objektov, za katere je menil, da pripadajo kovačnicam. Najdbe kovaškega orodja to potrjujejo, prav tako ognjišča in rjav železni pesek, ki so ga uporabljali pri varjenju železa. Večja količina rimskih kovancev potrjuje poseljenost tudi v antiki. Že Janez L. Schonleb je gradišče na Ulaki označil kot japoidsko mesto Terpo. Cerkev sv. Miklavža (sv. Nikolaja) stoji na rahli vzpetini približno pol kilometra od vasi Ulaka na Bloški planoti. Gre za podružnično cerkev, ki sodi k župniji Svete Trojice nad Cerknico, od koder naj bi prihajal tudi slavni ljudski junak Martin Krpan. Cerkev je ravno prav odmaknjena od vasi, da je vaški vrvež ne moti preveč, zato lahko obiskovalcu ponudi, obdana z gozdom in prelepo naravo, priložnost za kratek počitek v miru in tišini. Sto metrov vzhodno od cerkve se v temni kotanjici pretaka Mežnarjev studenec, ki ga prirodoslovci štejejo med kraške zaganjalke. Vsaki dve minuti se iz zemlje potoči voda iz stene oziroma iz kotanje za njo, ki jo napajajo skrivnostni izvirki.

Velike Bloke

(729 m) ležijo v osrednjem delu Bloške planote po Liscem (872 m) ob cesti Nova vas–Cajnarje. V naselju je 87 hišnih številk, sestavlja ga staro vaško jedro okrog cerkve in napajalnega korita ter del, ki je nastal ob kompleksu nekdanjih vojaških objektov. Zahodno od naselja teče Bloščica, največja površinska voda Bloške planote. Pri Velikih Blokah struga doseže jurske apnence ter dolomite in potok začne ponikati. Pri nizki vodi ponikne pod naseljem Velike Bloke, pri visoki vodi pa nadaljuje površinski tok po sicer suhi strugi mimo Nove vasi do Fare, kjer popolnoma izgine v številnih požiralnikih. Pod Bloškim hribom (828 m) je izvir Beča. Vas se prvič omenja leta 1230 kot last stiške cerkve. Podružnico Marijinega vnebovzetja omenja že J. V. Valvasor. Cerkev je bila prezidana leta 1878, okoli nje je nekoč stal protiturški tabor, ki pa danes ni več viden. V njej so trije leseni oltarji. Zanimivost vasi je tudi Napoleonov most prek Bloščice, ki je bil zgrajen leta 1858. Prevzame nas velikopoteznost graditeljev, saj ima kar pet obokov, dolžino 27 m ter vozno širino 5,6 m. Zaradi izredno kvalitetne gradnje do sedaj še ni potreboval obnove. Čez ta most je včasih vodila edina utrjena cesta, po njej je nekoč tekel živahen promet po dolini reke Krke ter čez Bloke proti Trstu. V Velikih Blokah je bila v letih pred drugo svetovno vojno kot del Rupnikovega obrambnega sistema zgrajena vojašnica. Sedaj je zemljišče v zasebni lasti in predstavlja bodočo obrtno cono.

Veliki Vrh

(775 m) gručasto naselje sredi Bloške planote na terasi v zahodnem prisojnem pobočju hriba Veje (862 m) nad cesto Nova vas–Sodražica. Naselju pripada tudi zaselek Podveliki Vrh ob glavni cesti in hiša pri Beticu. V naselju je 31 hiš.

Volčje

(758 m) je naselje sredi Bloške planote v kotlini na jugovzhodnem položnem pobočju hriba Ogernik (824 m), na zahodnem robu je Ograd, v katerem izvira Bloščica. Dostopno je po cesti Nova vas–Kramplje. Severovzhodno je umetno Bloško jezero, ki je nastalo leta 1964 z zajezitvijo pritoka Bloščice. Na dnu jezera so trije izviri, ki ob deževju bruhajo vodo. Podružnico sv. Volbenka omenja že J. V. Valvasor. Cerkev, v kateri so ohranjeni baročni oltarji, je bila prezidana v letih 1864–1866. V naselju je 56 hišnih številk.

Zakraj

(775 m) gručasto naselje s 4 hišami ob severovzhodu Bloške planote na ozki valoviti ravnini ob cesti Nova vas–Velike Lašče. Tu izvira tudi potok Blatnica, pritok Bloščice.

Zales

(741 m) gručasto naselje v skrajnem severnem delu Bloške planote v hribovitem svetu zahodno od Pajkovega. V naselju je 11 hiš. Stoji na dveh manjših terasah ob cesti Cajnarje–Zavrh, na jugozahodnem pobočju pod sv. Urhom (857 m). Na tem področju so dobri pogoji za pridelavo sadja. Iz sadja so kuhali tudi žganje. Boljše sadje so posušili in je služilo za hrano čez vse leto ali pa so ga prodali. Obstoječa sušilnica je del Žmalkove domačije in nosi letnico 1871. Zaradi požarne varnosti je zgrajena izven ožjega vaškega naselja. Leta 2009 je bila obnovljena za potrebe turističnega ogleda ali pa tudi praktične uporabe. Ljudski izraz »pajštǝba« je popačenka iz nemščine in pomeni sušilnica sadja.

Zavrh

(801 m) naselje z 18 hišnimi številkami. Obcestno naselje leži na oblem razvodnem slemenu med porečjema reke Iške na severu in reke Cerkniščice na jugu. Na jugozahodu je na hribu Sv. Urh enako imenovana podružnična cerkev. Na jugovzhodni strani se dviga hrib Resje (820 m). Prebivalci se preživljajo s kmetijstvom in gozdarstvom. Na tem območju so zgradili več počitniških hišic. Skozi Zavrh je speljana 21 km dolga Krpanova pot. V tem kraju je Fran Levstik slišal ljudsko zgodbo o prebrisanem silaku Martinu Krpanu, po kateri je napisal znamenito umetno pripovedko. V naselju stoji skulptura bloškega vola, ki je nastala na pobudo vaščana Jožeta Zakrajška, umetniško jo je oblikoval Božo Strman - Mišo.

Martin krpan

Bloke niso poznane samo po bloškem smučarju, bloškem volu, po hudi in dolgotrajni zimi, poznane so tudi po Levstikovem Martinu Krpanu.

Fran Levstik je svojega literarnega junaka Martina Krpana umestil v vas Vrh, ki se nahaja v vasi Sveta Trojica, ki je na severovzhodnem delu Bloške planote. Tako je zapisal že leta 1934 pokojni profesor dr. Anton Slodnjak, avtor romana o Levstiku, Pogine naj pes in avtor enajstih knjig zbirke Zbrana dela Frana Levstika.

Levstik piše:

»V Notranjem stoji vas, Vrh po imenu. V tej vasici je živel v starih časih Krpan, močan in silen človek«.

V gornjem odstavku je prvi stavek Fran Levstik napisal v sedanjem času. Torej je avtor vedel, da vasica Vrh na Blokah dejansko obstoja.

Slavko Petrič je s svojo knjigo Boj za Krpanovo dediščino dokazal, da je bila v Levstikovih časih v Sloveniji samo ena vas z imenom Sveta Trojica in ta se je nahajala na severnem predelu Bloške planote in da je to tista vas v bližini katere, naj bi bila Krpanova vas Vrh. Z nadaljnjimi raziskavami je Slavko Petrič našel vas Vrh in razvaline hiše, v kateri je živel Levstikov literarni junak Martin Krpan.

O hiši, v kateri je živel Martin Krpan, govori tudi ljudsko izročilo, in to v pripovedi starega Jurmana, katere zapis hrani Tone Urbas, kakor tudi pripoved Marije Bečaj iz Pajkovega.

Pod okriljem Društva prijateljev Martin Krpan Bloke je bil v letu 2014 izdelan 55-minutni film z naslovom »Bloška resnica o Martinu Krpanu«, ki se nahaja na koncu tega teksta.

Krpanovo deželo (Bloke) in Levstikove kraje (Dolenjsko) loči le reka Iška s svojo čudovito sotesko. Na desni strani soteske se razprostirajo vasi s skupnim imenom Rute. V ozadju Rut stoji hrib s cerkvijo sv. Primoža. Od njegovega vznožja, kakšen kilometer ali dva proti vzhodu, pa so že Velike Lašče, kjer se je Fran Levstik že od rane mladosti srečeval z Bločani. Le-ti so tja takrat dnevno hodili po malo večjih nakupih. Zagotovo je pri njih videl značaj, ki ga je upodobil v Martinu Krpanu z vsemi njihovimi dobrimi in malo manj dobrimi lastnostmi. Mi radi pravimo:

»Izrezan Bločan je!«

»Krpan se je pa držal, da je bit skoraj hudemu vremenu podoben. Kakor bi se za Mokrcem bliskalo, tako je streljal z očmi izpod srditega čela; obrvi so mu pa štrlele kot dve metli.«

In samo od tu, z Vrha pri Sveti Trojici, je možno videti mogočni Mokrc (1059 m) v vsej njegovi veličini. Ne daleč od tu pa se nahaja vas Golo, kjer je bil doma Jemejko, kateri je omenjen v povesti o Martinu Krpanu.

»Saj menda veste, kako je dejal rajnki Jernejko na Golem: Ali ga bom s pogačo pital, ...«

Levstikova povest o Martinu Krpanu z Vrha pri Sveti Trojici je njegovo najbolj cenjeno delo. V sami povesti je navedel številne kraje, ki jih je tudi dobro poznal. Sam avtor pravi, da je zajemal snov iz ljudstva in je namenjena ljudstvu.

Nikakor pa ni prav, da si posamezniki zaradi osebnih ali lokalnih interesov jemljejo pravico popravljati ter dopolnjevati Levstikova literarna dela, da bi dokazali, da je Krpan njihov občan. Bločanom tega ni potrebno.

Kakorkoli že, pridite in preživite kakšen dan na naši čudoviti planoti. Zagotovo boste videli mnogo naših lepot, se nadihali čistega zraka, zaužili kakšno izmed bloških dobrot in popili kakšen kozarec bistre, naravne in izredno čiste vode.

Franc Hiti, Matej Pakiž